Navdihnjen posel

NA POSEL VAS NISO PRIPRAVILI

V teoriji se teorija in praksa ne razlikujeta. V praksi se.
-- Albert Einstein

Sem solastnik in vodja razvoja v podjetju, ki navkljub uspešnemu poslovanju načrtno ne želi postati veliko podjetje. V našem podjetju se izogibamo v vnaprej načrtovanim sestankom. V vseh letih poslovanja nismo pripravili niti enega poslovnega načrta. Nimamo definiranega delovnega časa in ne štejemo dopustov ter delovnih ur. V prodaji in pri razvoju namensko ignoriramo največja in najbogatejša podjetja in se posvečamo tisočerim majhnim podjetjem. Ne oglašujemo. Uspevamo s produktom, ki načrtno ponuja manj funkcij kot produkti konkurence.

Podjetje je uspešno in profitabilno od samega začetka in to navzlic temu, da je bilo ustanovljeno v času, ko se je pričela velika gospodarska kriza, ki se še stopnjuje. Nismo start-up podjetje. Za ta podjetja je značilno, da divje zaposljujejo, veliko zapravljajo in hitro ter mizerno propadejo. Mi ne iščemo investitorja in si ne izposojamo denarja.

Pristopi opisani v tej knjigi niso združljivi s splošno sprejetimi ekonomskimi in poslovnimi normami. Ne pozam teorije, ki bi govorila, da je za uspeh potrebno narediti manj. Da se lahko konkurenco premaga s produktom, ki ponuja manj funkcionalnosti. Da je za uspeh podjetja nujno, da gredo zaposleni ob petih domov. Da podjetje ne sme biti najpomembnejša stvar zaposlenih.

Zaradi tega me bodo najbrž označili za nekredibilega, škodljivega in neprofesionalnega. Dokler podjetje posluje dobro, dokler sem obkrožen z zadovoljnimi sodelavci in dokler bomo uspešno razvijali inovativno programsko opremo in storitve, mi je prav malo mar za mnenja ljudi, ki v teoriji in o teoriji vedo vse.

Pristopi delujejo. Nisem si jih izmislil sam. Jih pa preizkušam v našem podjetju in neprestano berem in spremljam razvoj podobnih podjetij.

Če čutite željo, da bi se preizkusili v praksi, začnite takoj!

 

Najprej te ignorirajo. Nato se ti smejijo. Nato se borijo proti tebi. Šele nato zmagaš.
-- Mahatma Gandhi

Realen svet je strašno krut in skrajno pesimističen. Poskusite s svežo idejo in najprej vam bodo povedali, da v realnem svetu ne bo uspela. Da ni izvedljiva. Da se vam ne izplača poskusiti.

Realen svet se sliši kot grozno depresiven prostor za življenje. Svet v katerem so nove ideje in sveži pristopi obsojeni na propad. Brez možnosti.

Prebivalci realnega sveta so polni pesimizma in obupa. Želijo si, da bi vsak svež koncept padel. Ne želijo si nikakršnih spremem, saj bi jim zamajale območje ugodja. Ljudje realnega sveta so prepričani, da ljudje niso pripravljeni na spremembe.

Občutek udobja nad stalnostjo je tako velik, da uporabijo vsa sredstva, da bi te potegnili v brezno obupa. Če ste navdušeni in ambiciozni vas bodo skušali prepričati, da so vaše ideje neuresničljive in nepotrebne. Da le zapravljate njihov in svoj čas.

Ne verjemite jim. Takšen svet je lahko resničen njim. Vam pa ni potrebno verjeti vanj.

Naše podjetje bi po pravilih realnega sveta moralo klavrno propasti le nekaj mesecev po ustanovitvi. Ker v realnem svetu ne moreš imeti svojega podjetja in delati manj, kot si prej delal za svojega šefa in nekega drugega lastnika. V realnem svetu podjetje iz Slovenije ne more predstaviti produkta, ki je unikaten v svetu. V realnem svetu ne moreš uspeti, če deliš izkušnje z drugimi in ne varuješ skrivnosti.

V posmeh realnemu svetu je podjetje uspešno. Predstavili smo produkt, ki ga tržimo izven naše države. Na podlagi naše programske opreme nekaj držav izdaja biometrične potne liste, osebne izkaznice in vize. Želim povedati, da realen svet ne obstaja. Je le priročen izgovor zato, da nam ni potrebno poskusiti.

Realen svet nima nobene veze z vami.

 

Vsi delamo napake. Sicer bi bile radirke na svinčnikih nepotrebne.
-- Dejan Mauer

Neuspeh je v poslu postal nekaj vsakdanjega. Slišimo, da devet od desetih podjetij propade. Vsak dan slišimo zgodbe o neuspešnih in propadlih podjetjih. Ustvarjajo mit, da je neuspeh nekaj normalnega in vsakdanjega. Da je neuspeh predpogoj za uspeh.

Kakšna neumnost! Neuspehi drugih ljudi so le neuspehi drugih ljudi. Neuspehi drugih z vami nimajo ničesar skupnega. Če drugi ljudje ne znajo prodajati produkta, to nima veze z vami. Če drugi ljudje ne znajo zgraditi ekipe, to nima ničesar z vami. Če drugi ljudje ne znajo postaviti cene svojim storitvam to nima veze z vami. Če drugi ljudje ne zmorejo zaslužiti toliko kot zapravijo - tudi to nima veze z vami. Saj ste razumeli, a ne?

Potem nam pravijo, da se moramo učiti iz lastnih napak. Še ena neumnost! Kaj se lahko v resnici naučimo iz lastnih napak? Da ne velja poskusiti ponovno? Kako dragocen je ta nauk?

Otroci, potrudili ste se po svojih najboljših močeh in niste uspeli. Kaj se lahko iz tega naučite? Da nikoli ne poizkušate!
-- Homer Simpson

Napaka nam pove le to, da nismo ravnali pravilno. Da smo sprejeli napačne odločitve. Ali nam to spoznanje pove, kako bi bilo pravilno ravnati? Nikakor ne! Pove nam le, da bi bilo pravilno ravnati drugače. Ali bi drugačno ravnanje prineslo uspeh pa ne moremo vedeti vse dokler tega ne preizkusimo.

Jaz pravim, da se moramo učiti iz svojih uspehov. Ko se nam nekaj posreči točno vemo, kaj smo morali narediti, da se nam je stvar posrečila. Uspeh nam daje zalet. Ko spoznate, kaj je potrebno za uspeh, boste lahko na tem gradili in delali še boljše in bolj uspešno.

Neuspeh ni predpogoj za uspeh. Zato je za uspešno vodenje podjetja vseeno, ali ste že propadli ali pravkar začenjate s svojo potjo. Le uspeh je izkustvo, ki šteje.

Konec koncev poglejte, kako deluje narava. Evolucija se ne ozira na napake in jih popravlja ampak razvija naprej tisto, kar se je izkazalo za uspešno.

Sledite poti uspeha.

 

Bi radi dokaz, da je bog zloben? Pokažite mu svoj načrt.
-- Dejan Mauer

Dolgoročno načrtovanje je zapravljanje časa. V kolikor niste jasnovidec, ki pozna prihodnost, vam svetujem, da se tega ne lotevate. Preveč je spremenljivk na katere ne morete vplivati. Pogoji na trgu, konkurenca, kupci, svetovno gospodarstvo, bančni sistem, ... Načrtovanje daje lažen občutek nadzora nad stvarmi, ki jih je nemogoče kontrolirati.

Načrtovanje je ugibanje. Ugibanje o poslovnih priložnostih, ugibanje o finančnem stanju, ugibanje o trgu, ugibanje o potrebah vaših kupcev. Ko sprejmete dejstvo, da je načrtovanje ugibanje, vas lahko neha skrbeti, da ste na kakšno stvar pozabili. Načrtovanje ni vredno stresa, ki ga prinaša s sabo.

Dolgoročno načrtovanje odsvetujem tudi zaradi tega, ker vnaša preteklost v prihodnost. Zaveže vam oči in zamegli čute. Namesto, da bi se prilagajali razmeram in lovili priložnosti se držite načrta. Načrtovanje in improvizacija ne gresta skupaj. V podjetju pa morate improvizirati. Morate prepoznati priložnosti, ki se vam ponujajo. Velika prednost podjetja je sposobnost, da se lahko v vsakem trenutku obrne smer razvoja in tako ujame ponujeno priložnost.

Ne pravim vam, da ne smete razmišljati o prihodnosti. To je vedno koristno za vas in za podjetje. Pravim samo, da ni potrebno ničesar zapisati ali na široko razpravljati o tem. Če napišete obsežen načrt je zelo verjetno, da ga nikoli ne boste prijeli v roke ali mu sledili. Končal bo kot mrtev dokument v zaprašeni mapi.

Svetujem vam, da prenehate ugibati in se s tem prenehate delati norca iz sebe in drugih. Namesto tega se odločite, kaj boste počeli ta teden in pozabite na letni načrt. Poglejte, kaj je naslednja najbolj pomembna stvar in jo naredite. Odločitve sprejemajte šele potem, ko se lotite kakšne stvari. Ne sprejemajte odločitev za eno leto vnaprej!

Delo brez načrta se lahko sliši strašljivo. Verjemite, da je še slabše slepo slediti načrtu, ki nima ničesar skupnega z realnostjo. Jaz sem načrte vedno delal samo zaradi tega, da so se šefi počutili dobro. Največkrat sem že vnaprej vedel, da so nerealni. Na podjetniški poti ste sami sebi šef. Zato ne izgubljajte časa z zapisovanjem laži in se lotite dela.

 

Biti majhen pomeni narediti več z manj.
-- Greg McAdoo

Velikokrat me vprašajo, kako veliko je podjetje? Koliko ljudi zaposlujemo? Nekajkrat sem bil v zadregi, kaj odgovoriti. Naj povem, da nas je le pet?

Večja kot je številka, bolj impresiven, pomemben in profesionalen si videti v očeh ljudi, ki takšne stvari sprašujejo. Če je v podjetju nekaj sto zaposlenih, ljudje rečejo “Wow!”. Če jim poveš nizko številko rečejo “Dobro.” Wow je bil mišljen kot kompliment, zadnje kot izraz vljudnosti.

Zaradi okolja v katerem živimo smo prepričani, da se podjetje mora širiti. Da mora rasti. Pa ste se vprašali, zakaj naj bi bila širitev vedno cilj? Kaj je narobe s tem, da najdeš pravo velikost in potem ostaneš takšen?

Mogoče je prava velikost za vaše podjetje pet ljudi. Mogoče dvajset ali štirideset. Ali petsto. Ali pa ste dovolj samo vi in vaš prenosni računalnik. Rastite počasi in videli boste, kaj vam ustreza. Prekomerno zaposlovanje je pokopalo marsikatero podjetje.

Biti majhen ni samo začasno stanje. Ostati majhen je lahko odličen cilj.

Ste tudi vi opazili, da si v majhnih podjetjih želijo biti veliki in da velika podjetja sanjajo o tem, da bi bila majhna in fleksibilna? Zapomnite si tudi to, da ko enkrat zrastete, je zelo težko postati manjši brez odpuščanja, slabšanja morale in spreminjanja celotnega načina poslovanja podjetja.

Predno zaposlite novega sodelavca, si vedno zastavite vprašanje glede smiselnosti. Morebiti lahko breme porazdelite. Ali pa se kakšne stvari ne enostavno ne lotite. Mogoče ste se k zaposlovanju zatekli le zaradi tega, ker se vam kakšna stvar upira. Zavedajte se, da z zaposlovanjem ne raste le število zaposlenih, ampak tudi stroški opreme, najema, informacijske tehnologije, stroški računovodstva ... Z novimi viri stroškov vaše podjetje postaja težje, manj fleksibilno. Težje ga je voditi in nadzorovati. Ste pripravljeni prevzeti težo in težave, ki s tem nastanejo, ali se lahko zadovoljite s tem kar ste in kar počnete?

Naj vas ne bo sram povedati, da ste malo podjetje. In da želite ostati mali. Vsakdo, ki zagotavlja stabilnost in profit, mora biti na to ponosen!

 

Delati nič je zelo težko ... Nikoli ne veš, kaj je konec.
-- Leslie Nielsen

Živimo v svetu, ki poveličuje deloholike. V revijah lahko beremo o ljudeh, ki so izgoreli na delu. Beremo lahko tudi o zdravljenju deloholizma. Najverjetneje tudi vi poznate ljudi, ki delajo cele dneve in noči. Ljudi, ki prespijo v svojih pisarnah? V naši kulturi se deloholičnost dojema kot znamenje časti, saj izraža pripravljenost, da je človek pripravljen zaradi ciljev projekta žrtvovati sebe, družino in zdravje.

Deloholičnost je nepotrebna, neumna in nezdrava. Delati več ne pomeni tudi več narediti. Pomeni samo to, da deloholiki preživijo več časa v službi.

Deloholičnost prinaša več težav, kot jih rešuje, saj deloholik slej ali prej izgori. Izgorelost se pokaže v obliki zdravstvenih ali čustvenih težav. Takrat je prepozno, saj izgorelost človeku pusti dolgotrajne posledice. Izgorel človek je nesposoben dobro opravljati delo.

Ne bodite podobni norcem, ki se s svojo deloholičnostjo celo postavljajo. Ti ljudje s količino dela zdravijo intelektualni kompleks ali intelektualno lenobo. Namesto, da bi poiskali način s katerim bi delo opravili hitreje, ga rešujejo z golo silo. To se pozna na neelegantnih rešitvah. Deloholiki v podjetju ustvarjajo občutek krize. Namesto, da bi iskali rešitve, rajši delajo nadure in se z njimi bahajo pred sodelavci. Ustvarjajo neprijetno vzdušje, saj je intelektualno sposobnejšim in bolj organiziranim sodelavcem neprijetno zapustiti delovno mesto v normalnih urah. Pojavljati se lahko začne občutek krivde. Zaradi tega se lahko poslabša morala, ki v brezno neproduktivnosti potegne tudi sicer čisto zdrave ljudi. Ustvari se lahko vzdušje, ko ljudje sedijo dlje časa v pisarnah le zaradi časa in ne zaradi tega, da bi kaj naredili.

Deloholiki ne naredijo več kot nedeloholiki. Delajo se, da so perfekcionisti, ampak v večini le zapravljajo čas za nepomembne detajle.

Deloholiki niso heroji. Ne rešujejo dneva, podjetja in projekta. Pravi heroji so doma, saj so našli način, da svoje delo naredijo hitreje in bolje.

 

Podjetnik je oseba z vizijo, ki jo želi uresničiti.
-- David Karp

Izraz podjetnik je zastarel in ga ne maram uporabljati. Pod tem izrazom si predstavljam gospoda srednjih let, ki je nekaj let preživel v Nemčiji, si kupil rabljen Mercedes ter se lotil posla - gostinstva, tiskarstva ali česa podobnega. Kot podjetnika si predstavljam rahlo nerazgledanega človeka, ki zdravi svoje komplekse s tem, da rad razlaga o drugih podjetnikih in pomembnih ljudeh s katerimi naj bi se družil ali jih poznal. Takšno početje ustvarja občutek ekskluzivnosti in zaprtega kroga.

Ta miselnost lahko marsikoga odvrne od tega, da bi se preizkusil v poslu. Naloga vsakega izmed nas je, da skrbimo za ustvarjalno okolje in medse sprejmemo vse ljudi, ki so zbrali toliko energije in poguma, da so pripravljeni poskusiti.

Danes se srečujemo z novimi skupinami, ki se lotevajo podjetništva. Mnogi med njimi so uspešni, pa se ne poimenujejo kot podjetniki. Mnogi med njimi niti nimajo občutka, da so lastniki podjetij. Namesto tega delajo, kar imajo radi in na način, ki jim ustreza. In so za to tudi plačani.

Predlagam, da besedo podjetnik zamenjamo z besedo začetnik. Vsakdo, ki začenja nov posel je začetnik. Za začeti ne potrebuješ MBAja, Mercedesa, certifikatov, diplom in kravat. Ne potrebuješ staviti na vse ali nič. Potrebuješ idejo, nekaj samozavesti in moč, da začneš.